»z nedosegljivo mirnostjo predmeta, / da vedeti, da je bila ves čas / samo orodje, in vendar se zdi, / da ji ni bilo mogoče dodati / nobenega gibanja, / ki ne bi bilo kot njena volja / že davno v njej.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»Mogoče smo pozabili, kar ptice niso, da je petje namenjeno proslavljanju sveta. Poezija zato proslavlja življenje in krepi njegovo lepoto. Človeku v nas daje hrabrost, širi meje njegove zavesti in ojača notranjo melodijo. Ko s kavo pozdravimo dan, pozdravimo sonce, pozdravimo pesem v nas.«

»Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. Dejanja so spomin, zapisan v telo.«

»On ni več on in ona ne ona in da je biti dva tako težko, kakor so težavna razmerja v Strindbergovih dramah. V pogrešanju se idealizirata / v sobivanju se materializirata – / v pekel.«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»Vi ste velik pesnik.«

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«